Na Gorenjsko, kjer gore in jezera so, pa tudi bazeni, z vlakom na miren poletni izlet in osvežitev.
Svoj prosti čas najraje preživljam na Gorenjskem, kjer te narava in slikovita okolica kar posrkata vase in kličeta po odkrivanju vseh svojih skritih in ne tako skritih biserov. Če se čas tam ustavi, je drugače z vožnjo do Gorenjske, ki je posebej v poletnih mesecih manjša nočna mora. Z željo, da se izognem vsem stresnim situacijam ne cesti, ki so v tem času poplavljene s turisti, sem se na Gorenjsko tokrat odpeljala z vlakom. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj me je na vlaku namesto živčnih in hupajočih voznikov pričakal nasmejan in ustrežljiv sprevodnik.
Z vlakom, ki je bil za razliko od zunanje okolice dobro ohlajen, sem do svojega končnega cilja – Bohinjske Bistrice potrebovala le nekaj več kot uro in pol. Zaradi moje večne radovednosti se je pot sicer za dve uri podaljšala, saj se nisem mogla upreti krajšemu izletu do slapa Grmečica, ki se od železniške postaje Nomenj (predhodna postaja Bohinjske Bistrice) nahaja dvajset minut zmerne hoje.
Čeprav pogosto obiskujem lepote Slovenije, sem vedno znova očarana nad tem, koliko različnih kotičkov v sebi skriva Slovenija. Ko odkriješ novega, se jih pojavi še pet.
Tako je bilo tudi pri sedem metrov visokem in slikovitem slapu Grmečica, ki iz korit pada v večji tolmun in je v poletnem času zato več kot le dobrodošla osvežitev. Zanj pred izletom (na svojo žalost) še nisem vedela. Očitno pa je zanj slišalo mnogo adrenalinskih navdušencev, ki so v obdobju mojega občudovanja krasot Slovenije pod budnim očesom vodnika pogumno soteskali. In to vse le dvajset minut stran od železniške postaje …
Čeprav bi človek tu lahko ostal za vedno in občudoval neokrnjeno okolico, se je bližal prihod naslednjega vlaka v smeri Bohinjske Bistrice. V petih minutah sem se iz skrivnostne narave preselila v svet, kjer je človeška roka že dobro posegla. (Siva) Pot me je vodila v Vodni park Bohinj, ki je v vročih dneh pravi naslov za osvežitev. Da ne bi pozabila (vonja) morja, sem prvih štirideset, sproščujočih minut preživela v solni sobi, nato z razvajanjem nadaljevala v bazenih in otroškost v sebi prebudila z vožnjo po toboganu. S pogledom na svet gora sem sončne žarke lovila na terasi ob zunanjem bazenu in se s pomočjo knjige zatekla v svet domišljije. Novinarska zna biti res težka, sem z nasmeškom na obrazu razmišljala.
Z mislijo, da po celodnevnem razvajanju ne bom rabila sesti za volan in se bom lahko le prepustila mirni vožnji vlaka, sem zadnjo uro izleta preživela v savnah. Ob poslednji skodelici čaja s pogledom na slovenske gore se je moj čas uživanja bližal h koncu. Očitno me je pri razvajanju nekoliko zaneslo in sem pozabila gledati na uro. Zadnji vlak s postaje Bohinjska Bistrica do Ljubljane je imel čas odhoda točno ob 17.27. Kot sem navajena iz novinarskih krogov, sem svoj izlet morala popestriti z lovljenjem zadnjih minut. Nekaj več kot pol ure časa sem imela za odhod do postaje. 1, 2, 3: naj se stresne minute začnejo. Le nekaj trenutkov pred odhodom do recepcije pa se mi je zgodil neprikladen zaplet. V navalu hitenja sem v omarico zaklenila zapestnico za bazen.
Pripetljaj, ki bi lahko nosil hujše posledice, se je končal s srečnim koncem. Že čez deset minut sem pomirjena sedela na vlaku in se smejala svoji nerodnosti. Manj kot dvourno vožnjo skozi prekrasno okolico sem izkoristila za objavljanje fotografij na družbenem omrežju, ki sem jih posnela tekom dneva. Ker, saj veste, če ne objaviš, te ni bilo.
